Prof. dr. Stanko Gerjolj je duhovnik, lazarist, ki ima tudi  častni naslov zaslužnega  profesorja  ljubljanske univerze…. V povezavi z izzivi vzgoje ter učenja je poglabljal znanje o integrativni geštalt pedagogiki, s čimer je obogatil slovenski in evropski prostor. Poudarja pomen odnosov in tudi poznavanja osebne in narodove zgodovine, ki je po njegovih besedah izvir za življenje v sedanjosti in prihodnosti.

Zanikanje bolečin ali trenutkov, ki niso prijetni in jih odklanjamo, onemogočajo rast osebnosti. Nazadujemo, pravi dr. Stanko Gerjolj. Pogovarjali smo se, zakaj se v družbi sprašujemo o pravici odvzema umiranja?, je evtanazija res pravica umirajočih, ali je to le nezmožnost soočanja s smrtjo? Morda težke nepriljubljene vsebine, ki smo se jih dotikali s pozitivno noto. Smrt je neizogiben del življenja, prva je v drugem. 

Tokrat smo sledili svetopisemskemu stavku: »Velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč govoril očetom po prerokih...« Vprašali smo se, ali nas morda tudi danes spremlja potomka Bileamove oslice in ali prav tako kot njen lastnik ne prepoznamo sporočila, ki nam ga posreduje. Svetopisemske zgodbe so nas pospremile v poletje, ko vsakdanje obveznosti za nekaj časa zamenja počitniški oddih. Z nami je bil prof. dr. Stanko Gerjolj. 

Slovensko pastoralno središče v Gorici deluje že petdeset let. Praznovanje jubileja se je začelo 20. novembra novembra z zahvalno mašo. Mašo je vodil goriški nadškof Carlo Roberto Maria Redaelli. Pripravljajo se na izid brošure z zgodovino nastanka Slovenskega pastoralnega središča. Jutri se bo začela duhovna obnova. Vodil jo bo dr. Stanko Gerjolj s sodelavci, sklenila se bo z župnijskim romanjem na Sveto Goro 12. marca. Meseca junija bo še tridnevno praznovanje zavetnika Janeza Krstnika, pripravljajo liturgične, kulturne in družabne dogodke. Župnik Marjan Markežič bo tudi Naš gost to soboto ob 17.00.

Dr. Tomaž Erzar v predgovoru: “Medgeneracijski in medosebni odnosi odrešujejo, zato so tudi kraj, kjer se grešnost in trpljenje do konca zaostrita. Nove generacije nosijo breme generacije svojih staršev kljub temu, da so starši naredili korak naprej glede na prejšnje generacije. Globoka in tragična resnica otroštva je, da otroci izpolnjujejo potrebe staršev, ki jih niso izpolnili njihovi starši in tako rekoč vnazaj popravljajo napake svojih dedov in babic. S tem, ko nehote postajajo starši svojih staršev, otroci sporočajo, za katere potrebe in stiske bi tudi sami želeli, da jih starši slišijo in sprejmejo.” Knjiga je izšla pri Celjski Mohorjevi družbi.